Proti Borneu
Z Balija do Bornea je potrebno prejadrati okoli 400 navtičnih milj, sprva mimo otokov na vzhodu Sumatre, potem pa čez odprto Javansko morje. Vremenska napoved je za naslednjih nekaj dni kazala šibek do zmeren veter vzhodnih smeri in spremenljivo vreme ko se bo sončno vreme mešalo s plohami in nevihtami. Največjo težavo pri jadranju po Indoneziji predstavljajo številni ribiči na morju in številne ribiške ovire, zato je potrebno biti med jadranjem vseskozi pozoren. Slalomiranje med ribiči ne dovoljuje sprostitve in počitka med jadranjem, zato sem se odločil, da se bova na poti do Bornea nekajkrat vmes ustavila in počivala na sidriščih ob otokih.
Zvečer po vrnitvi z izleta po Baliju sva dvignila sidro in v brezvetrju odmotorirala proti severozahodu. V morju ob Baliju in na poti proti vzhodu Sumatre je bilo poleg ribičev tudi veliko smeti in vejevja, ki jih z otoka reke odnesejo v morje. Nekajkrat se je Skokica ponoči ujela v plavajoče naplavine, a sem se potem z vzvratno plovbo uspel rešiti šavja, dvakrat pa sem se moral ponoči z baterijsko svetilko v roki potopiti pod barko in odstraniti plastične vreče, ki so se zapletle okoli propelerja. Proti jutru je zapihal severovzhodnik, razvil sem jadra, zaustavil motor in težav z zapletanjem v propeler ni bilo več.
Sredi dneva sva se ustavila v zavetrju otoka Giliyang in se za premor sprehodila po otoku. Z barke je bilo videti, kot da je na obali le majhna vas, potem pa sva se z Zlato kar nekaj kilometrov sprehajala po ulicah in stezah razprostranjene vasi. Presenečen sem bil nad številnimi novimi razkošnimi hišami odetih v keramiko in marmor in z vitraži na oknih. Otok Giliyanng slovi tudi po tem, da so tukaj izmerili drugo največjo koncentracijo kisika v ozračju. Na Zemlji je večja koncentracija kisika le še ob Mrtvem morju.
Zvečer sva odjadrala naprej proti severozahodu, proti otoku Bawean. Spet sva slalomirala med številnimi ribiči, ki so bili tokrat dobro osvetljeni, saj so ribe privabljali z močnimi lučmi. Po nekaj urah, ko sva se od kopnega oddaljila za več kot 25 milj, so se luči na morju zelo razredčile in jadranje je postalo sproščeno. Veter je vztrajal pri 15 vozlih severovzhodnika in Skokica je lepo rezala valove proti jutru in še celo dopoldne, ko smo se sredi dneva pred otokom Bawean srečali z dvema malo bolj divjima plohama, ki sta poleg osvežitve in gostega dežja prinesli tudi preko 25 vozlov severnika, da sva morala z Zlato precej telovaditi, da sva dovolj skrajšala jadra. In jih po plohi spet dvignila.
Na Baweanu sva sidrala v velikem zalivu precej daleč od obale, saj je bilo morje zadnji kilometer pred obalo preplitvo za Skokico. Zlati sem obljubil, da bova tukaj ostala dva dni, da se ona spočije od valov, jaz pa naspim. V zalivu je bila zasidrana še ena jadrnica s Francozom Patrickom na krovu. Pod večer je prišel na obisk in po jadralsko smo se pogovorili. Tudi njemu živce kravžljajo ribiči in njihove mreže, v katere se je v zadnjih tednih med jadranjem že nekajkrat zapletel.
V četrtek sva želela z Zlato na jutranji sprehod po otoku. V vodo sem spustil čoln in nanj namestil motorček, zapletlo pa se je, ko sem ga želel vžgati. Ni mi ga uspelo zagnati, motorček je bil zablokiran in ga s startno vrvico nisem uspel niti malo zavrteti. Preko whatsappa sem od mehanika Guna z Lomboka dobil navodila, kaj naj naredim. V teku dopoldneva sem potem razstavil zgornji del motorja, sprostil zataknjene ventile in vse skupaj nazaj sestavil. Motor se je zdaj vrtel, vžgal pa še vedno ni. Zamenjal sem svečko, pa še vedno brez uspeha. Vlekel in vlekel sem za vrvico zaganjača, potem pa omagal in obupal.
Na sprehod sva po otoku sva šla z zamudo, pač sredi dneva, ko je najbolj vroče. In da je to napačen čas za sprehod mi je Zlata povedala vsakih pet minut. Ulice v mestu so bile vročini primerno prazne, na srečo pa so bile trgovine odprte, da sva lahko sproti kupovala vodo in sladoled.
Ponoči sva v petek odjadrala proti Borneu in vseh dvesto milj na poti naju je spremljal krepak vzhodnik, ki je omogočal hitro jadranje, da sva bila na Borneu pred izlivom reke Sekonyer v soboto že pred jutrom. V temi si nisem upal pluti po nepoznani reki, zato sem spustil sidro in se do dneva vsaj malo naspal.
